Lepi septembrski dnevi kar kličejo na izlet v gore. Ker imam posebno rad vzpone po feratah, sem se zato ta vikend odločil za obisk Cjajnika, ki leži čez mejo na avstrijski strani. Jutranja megla po dolinah in na začetku poti je navdajala z nervozo, da z vzponom nič ne bo, saj je bila vidljivost slaba, skala pa mokra. Potem pa se je pokazalo sonce in prelep dan se je začel. Pot je dobro označena, najprej poteka skozi gozd, nato pa po melišču. Upoštevati je treba markacije, ki vodijo do vstopa v plezalni del. Tukaj velja opozorilo, da brez obvezne opreme (čelada, samovarovalni komplet, plezalne rokavice) naprej ne gre. Pot je sicer dobro zavarovana, vendar nikakor ni za začetnike in tiste, ki nimajo dovolj moči v rokah. Strmina je proti vrhu huda, plezanje je zahtevno, označeno s težavnostno stopnjo D oz. C, odvisno katero pot izberemo. Tudi spust ni lahek in je potrebno kar nekaj previdnosti in plezanja.
Zame nepozabna nedelja, vendar še enkrat velja opozoriti, da je pot izjemno zahtevna, primerna za tiste ki imajo že nekaj plezalnih izkušenj, dovolj moči v rokah in obvezno varovalno opremo.
