Jalovec je z višino 2645 m šesta najvišja slovenska gora in je med najlepše oblikovanimi vrhovi v Julijskih Alpah.
Razgledi z vrha so na vse strani prekrasni, če jih le ne pokvari megla ali slabo vreme. Dostopov je več, nama je bil najbližji z Vršiča čez Jalovško škrbino. Vzpon je najbolje začeti zgodaj zjutraj, pot je dolga (5-6 ur). Midva sva štartala prepozno, saj je ponoči še deževalo, zato sva se vračala že po temi. Ne najbolj pametno, vendar sva bila po zahodu sonca že iz najtežjega in sva z naglavnimi svetilkami brez težav sestopila.
Jalovec je zahtevna gora, vzpon je naporen, označen kot zelo zahtevna označena pot. Priporočena je čelada, pa tudi dereze na nekaterih mestih ne bi škodile ( sneg). Varoval je malo, pot je mestoma zelo izpostavljena in prepadna. Zaradi zaplat snega so prikrite tudi nekatere markacije, zato je treba biti zelo pazljiv, da ne zaideš predaleč s prave poti. Tudi spust je treba vzeti skrajnje resno, pot nikakor ni za vrtoglave.
Nepozaben vzpon, vendar še enkrat velja opozoriti, da je pot zelo zahtevna, primerna za tiste z dobro kondicijo, vsaj nekaj plezalnih izkušenj , primerno obleko, obutvijo, varovalno opremo,
….
Opis poti :
| S parkirišča se sprehodimo do manjšega križišča, kjer se levo navzgor odcepi za promet zaprta cesta, ki vodi mimo Tičarjevega do Poštarskega doma. Tu bomo na desni strani opazili manjšo leseno brunarico, kjer prodajajo spominke. Le nekaj metrov za brunarico pa opazimo markirano peš pot, ki nas po nekaj korakih pripelje ob vznožje melišča. Tu pot zavije nekoliko v levo in se začne postopoma spuščati ob vznožju skalnih pečin. Sprva še razgledna pot se nadaljuje s prečenjem (rahli vzponi in spusti) občasno bolj strmih pobočij. Na dveh nekoliko težjih prehodih pa so nam v pomoč varovala, ki pridejo prav predvsem takrat, ko je pot mokra. Naprej pa se pot začne vse bolj spuščati in ko že mislimo, da nas bo pripeljala v dolino pridemo na razpotje, kjer nadaljujemo desno navzgor v smeri Jalovca (levo navzdol Zadnja Trenta, naravnost zavetišče pod Špičkom). Pot, ki se naprej razmeroma strmo vzpenja pa nas kmalu pripelje iz gozda na vse bolj razgledna pobočja. Pot, ki se po večini vzpenja po prisojnih pobočjih, pa višje preide v bolj kamnit svet, kjer tudi pridemo na razpotje. Nadaljujemo levo (naravnost Jalovška škrbina in Tamar) po poti, ki preči pobočja pod Jalovško škrbino v smeri skalnatih pobočij Goličice. Razmeroma lahko pot pa nam nato zaustavi stena Goličice. Pred vstopom v plezalni del poti nas tabla obvesti, da bomo vzpon nadaljevali po zelo zahtevni poti. Pot naprej v rahlem vzponu preči strma in izpostavljena pobočja, nato pa zavije desno in se začne vzpenjati po steni skoraj naravnost navzgor. Med vzponom po steni Goličice pa nam je v pomoč le nekaj skopo odmerjenih varoval. Višje strmina popusti, pot pa nas pripelje na melišče po in ob katerem se nato vzpenjamo. Vse bolj razgledna pot nas nato pripelje do mesta, kjer se nam odpre pogled skozi Jalovški ozebnik v dolino Tamar. Nadaljujemo po nekoliko manj strmi poti čez pobočja imenovana Jezerca. Naprej sledi kratek spust in pot nas pripelje do mesta, kjer se nam z leve priključi pot od zavetišča pod Špičkom. Pot se nato ponovno strmo vzpne in nas z nekaj malega varovali po mestoma precej izpostavljeni poti pripelje na glavni greben Jalovca. Naprej se vzpenjamo po ozkem in občasno zelo izpostavljenem grebenu, po poti ki nas višje pripelje do mesta, kjer se nam z leve priključi pot od Kotovega sedla. Nadaljujemo naravnost in razgledna grebenska pot nas hitro pripelje na vrh. Vršič – Rutarska Trenta 2:00 Rutarska Trenta – začetek stene 2:00, začetek stene – Jalovec 2:00. Vir: http://www.hribi.net/izlet/vrsic_jalovec_cez_jalovsko_skrbino/1/6/173 |
